Ana Sluga: Fragile – Krhkost družbene pogodbe v senci digitalnega Levijatana

Goran Milovanović

V svojem najnovejšem ciklu Fragile, ki ga je Ana Sluga ustvarila kot osrednji motiv razstave za razstavišče nekdanje samostanske cerkve Galerije Božidar Jakac - muzeja moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki, se avtorica nekoliko odmakne od njej lastne urbane in feministično angažirane vizualno zgoščene estetike, ki je zaznamovala prejšnji cikel DDR frau (nemi klici) in vstopa še nekoliko bolj direktno v prostor eksistencialne krhkosti. Razstava v izjemnem monumentalnem ambientu nekdanje cerkve ni zgolj pregled slikarske produkcije, temveč premišljena prostorska manifestacija odtujenosti, ki definira sodobni čas. Če je Thomas Hobbes v svojem temeljnem delu Levijatan (1651) uporabil metaforo mogočne pošasti za državo, ki naj bi s svojo avtoriteto posameznika varovala pred kaosom in vojno vseh proti vsem (bellum omnium contra omnes), Ana Sluga slika svet, v katerem je to vlogo prevzel libertarni kapital.

Hobbes v svojem delu  trdi, da se posamezniki v naravnem stanju odrečejo delu svoje svobode in jo prenesejo na suverena (Levijatana), da bi ubežali strahu pred nasilno smrtjo. Pri akterjih, ki jih upodablja  Ane Sluga vidimo sodobno različico te pogodbe: posamezniki se odpovedujejo konstitutivnim elementom družbe in tovrstni obliki varnosti, namesto nje pa skozi sisteme algoritmov raje sprejmejo tehnološko izolacijo. Slušalke in naprave, ki jih vidimo na slikah, so vizualni simboli te nove »pogodbe« s hudičem (libertarnim kapitalom), ki namesto miru skozi digitalni šum nudi le načrtno motnjo pozornosti. Za Hobbesa je gonilo družbe strah. V projektu Fragile je ta strah sublimiran. Ta tiha grožnja je prisotna v nevidnih linijah, ki figure navidezno povezujejo, v resnici pa jih držijo na varni, odtujeni razdalji. Pot do stika osebe z »elektro omarico« je praktično nična. Tukaj ne gre več za vojno vseh proti vsem, ki jo na slikah Ane Sluga morda še ponazarja gospodinja z boksarskimi rokavicami, temveč za tiho nepovratno pot atomizacije družbe. V tem novem redu temelj družbene pogodbe ni več država kot garant varnosti in skupnega dobrega, temveč tehnološki kapital, ki posameznika paradoksalno še bolj izolira v njegovi navidezni svobodi. Na slikah to prepoznamo skozi figure, ki so fizično prisotne, a mentalno povsem odsotne – opremljene s slušalkami, zvočniki in pametnimi napravami delujejo kot samozadostni, a krhki otoki. Tehnologija tukaj ni več orodje povezovanja, temveč instrument atomizacije. Hobbesova slovita sintagma Homo homini lupus (človek človeku volk) v 21. stoletju ne pomeni več nujno fizične grožnje sočloveka, temveč se sprevrže v agresivno ravnodušnost. V svetu, kjer je vsak posameznik lastna blagovna znamka, postane »drugi« le še motnja v osebnem algoritmu ali pa objekt opazovanja, ne pa subjekt odnosa.

V kompoziciji, narejeni za osrednji del prezbiterija se ta dinamika stopnjuje v dramatično vizualno hierarhijo. Na vrh je umeščen športni semafor, aparat sodobnega sveta za merjenje uspešnosti, ki s svojim ugasnjenim zaslonom ohranja rezultat nerešen – simbolna podoba časa, v katerem so cilji izpraznjeni, vsi koraki že prešteti, tekmovalnost pa ostaja le še gola forma brez vsebine. V borbi s statističnimi podatki individuum tekmuje še zgolj sam s sabo. Pod semaforjem se odvija koreografija neuspelih stikov, ženska figura z vžigalnikom v roki uteleša potenco agresije ali destrukcije, medtem ko moški in ženska nekoliko nižje v rokah držita simbola povezave - vtičnico in vtikač. Toda njuna razdalja je nepremostljiva, v prostoru libertarnega individualizma sta ta dva elementa obsojena na večno ločenost, njun trud pa deluje kot Sizifovo delo v vakuumu. Na dnu te kompozicije nekdo v uživaški pozi počiva, a njegova preveza čez oči razkriva prostovoljno slepoto, zavestno odločitev, da v svoji komoditeti ne vidi kaosa, ki ga obdaja in da se v imenu lastnega ugodja odpove odgovornosti do skupnosti. Ta prostorska dramaturgija neuspelega stika se dokončno razpre, ko pogled usmerimo stran od prezbiterija, na povsem drug konec nekdanje samostanske cerkve. Visoko nad korom, ujet v belino oboka osvetljenega z zahodno svetlobo, visi upodobljen starinski lestenec. Ta osamljeni objekt iz nekega drugega časa deluje kot tihi pričevalec časovne in družbene razdalje, ki je postala nepremostljiva. Lestenec, nekoč simbol skupnosti, svetlobe in zbiranja, je zdaj nedosegljiv, arhaičen ostanek sveta, kjer je družbena pogodba še imela svojo težo. V kontekstu Aninega sveta je ta lestenec simbol tiste preteklosti, do katere sodobni človek nima več dostopa, zato je simbolno umeščen v pozicijo nemogočega stika z vtičnico v prezbiteriju in poudarja, da je razdalja med nami danes tako časovna kot ontološka.

Pomembno je omeniti tudi svetlobno stopnjevanje ozadij slik kompozicije v prezbiteriju, ki se z vsako plastjo dvigujejo k naravni svetlobi cerkvenih oken. »Mehr Licht!« (Več svetlobe!) naj bi bile zadnje Goethejeve besede na smrtni postelji. Ta klic po razsvetljenju, po jasnosti in znanju, ki je zaznamoval celotno obdobje modernizma, se v ambientu Galerije Božidar Jakac sprevrže v svojo ironično nasprotje. Ana Sluga nam »več svetlobe« daje v izobilju, a ta svetloba ne razsvetljuje. Ne prinaša odrešitve niti jasnosti spoznanja, temveč zgolj opozarja na sterilnost, v katerem njeni akterji brezupno lebdijo v vakuumu libertarnega kapitala. To je svetloba, ki nas osamlja, namesto da bi nas povezovala. Gre za pomembno razliko, razsvetljenstvo je namreč temeljilo na vztrajnosti (sapere aude – drzni si vedeti), vednost je bila rezultat eksistencialnega napora. Digitalizacija pa s svojo obljubo udobja spodbuja človeško prirojeno lenobo. Namesto da bi človek sam iskal pot do svetlobe (znanja), algoritmi »mislijo« namesto njega. Ponujajo mu odgovore, še preden postavi vprašanje. Ta proces človeka pasivizira. Figura, ki uživaško počiva na dnu kompozicije, medtem ko okoli nje vlada kaos neuspelih povezav, uteleša to digitalno sedacijo. To je lenoba, ki jo podpira sistem, ker je pasiven potrošnik lažje vodljiv kot razsvetljen subjekt. Človek je sklenil novo pogodbo – svojo kognitivno vztrajnost je zamenjal za hitrost digitalne informacije. Rezultat je »krhkost« (fragility), na katero v svojih delih opozarja Ana Sluga, ljudje, so vizualno lahki, skoraj prosojni, ker nimajo več notranje teže, ki jo prinaša globoko, z naporom pridobljeno znanje. Vsaka individualnost je zabrisana, kajti osebe so naslikane brez obrazov.

Specifika razstavišča to napetost med duhovno tišino in sodobnim hrupom še dodatno razpira. Na stranski steni visoko pod oknom figura na elektro omarici išče stik z imaginarnim virom moči, ki se zdi nedosegljiv, medtem ko si dve ženski v ozadju šepetata, njun šepet pa je morda še zadnji ostanek analogne komunikacije, ki hkrati deluje kot odtujeno komentiranje tujega boja. Tonsko stopnjevanje ozadij slik, ki se z vsako plastjo dvigujejo k naravni svetlobi cerkvenih oken, ustvarja iluzijo sakralnega vzpona. Vendar v Aninem svetu ta svetloba ne prinaša odrešitve, temveč zgolj poudarja sterilno belino prostora, v katerem poskušajo akterji sizifovsko odpraviti »kratek stik«, ki bi jih ponovno povezal v skupnost.

Medtem ko osrednji prezbiterij zavzema eterična serija Fragile, so v ostali del prostora umeščene figure iz prejšnjega cikla DDR frau (nemi klici). Te delujejo kot tihe pričevalke časa, ko je bila odtujenost še fizično oprijemljiva. Tu so atributi zgovorni: ženska z boksarskimi rokavicami (simbol aktivnejšega, morda bolj neposrednega konflikta), figura v kopalnem plašču s starinskim telefonom in dolgim, zavitim kablom, ali pa oseba, ki s slušalko v roki nemo zre v prazno. Če so v seriji Fragile povezave brezžične in zato neulovljive, so v ciklu DDR frau (nemi klici) še vedno nostalgično vezani na materijo kabla, ki determinira fizični objekt. Ti atributi niso le relikvije preteklosti, temveč povezovalni člen v narativni figurativni estetiki Ane Sluga. Razkrivajo nam evolucijo izolacije: od tiste urbane, skoraj nostalgične osamljenosti ob stacionarnem telefonu, do današnje popolne atomizacije, kjer so kabli izginili, z njimi pa tudi upanje, da bi vtičnica sploh kdaj našla svoj par. Postavitev teh starejših del po obodu prostora ustvarja občutek, da nas preteklost nenehno opazuje, medtem ko poskušamo v prezbiteriju, sicer neuspešno, vzpostaviti nove, digitalne oblike družbene pogodbe. Ti »nemi klici« iz stranskih ladij tako pripravijo teren za tisto, kar nad vhodom v razstavišče dokončno eskalira v vizualni hrup.

Nasproti tem narativnim kompozicijam v prostoru Ana Sluga nad vhodom v razstavišče kot kontrapunkt harmoničnega stremljenja k zgodbi in harmoniji postavi mozaik šestnajstih del, ki s svojo nasičenostjo simbolizirajo agresivnost množičnega nadzora. Če je Goethe iskal svetlobo kot redko in dragoceno spoznanje, nas v digitalni dobi obdaja permanentna osvetljenost (zaslonov). To ni več svetloba razsvetljenstva, temveč svetloba, ki povzroča načrten informacijski šum in deluje kot vizualni udarec – nasičen informacijski kod, ki slepi. Če posamezne figure v prezbiteriju nagovarjajo posameznika v njegovi intimi, se ta mozaik identitet navezuje na kaos trga, kjer se podobe ves čas generično multiplicirajo in s tem obenem medsebojno izključujejo. Umetnica s to postavitvijo naredi prelom z narativnostjo ostale razstave. Če so dela v prezbiteriju podvržena naravni svetlobi, ki bledi, so ta dela videti, kot da so napajana iz lastnega, umetnega vira – kot reklamni svetlobni panoji, ki načrtno eksponirajo komercialno nasičenost. Ana Sluga to poudari še z drugačno tehnično rešitvijo. Namesto monumentalnih akrilnih platen postavi kompozicijo šestnajstih uokvirjenih del na papirju, s čimer se odmakne od kompozicijske celote slike na platnu in ustvari novo mrežo, ki figuro dodatno fragmentira in uokvirja v stroge družbene ali tehnološke koordinate, s čimer dodatno poudari ujetost subjekta v strukture kapitala. Svetlobni pano (lightbox) je namreč primarno in zelo agresivno orodje oglaševanja. V kontekstu Hobbesovega Levijatana to pomeni, da novi suveren ne vlada več s silo, temveč s pogledom in željo. Ta dela ne »vabijo« k razmisleku in dialogu, temveč vsiljujejo svojo prisotnost. Svetloba tukaj ni sredstvo spoznanja, ampak sredstvo zaslepitve. Vsako od šestnajstih polj deluje kot ločen oglas za identiteto, ki kriči po pozornosti, kar ustvarja vizualno »vojno vseh proti vsem« za gledalčev fokus. To je svetloba libertarnega kapitala, bleščeča, a hladna, ki s svojo neizprosnosnostjo onemogoča vsakršen intimen prostor in nas opominja, da je sodobna družbena pogodba sklenjena v senci zaslonov hrupne množice digitalnih identitet, ki mislijo namesto nas.

Ana Sluga s serijo Fragile tako postavlja ključno vprašanje: ali je v svetu, kjer je tehnologija postala nevidni Levijatan, kjer je kapital nadomestil skupnost in kjer se zdi, da je klic po svetlobi le še klic po večjem zaslonu, sploh še mogoče skleniti družbeno pogodbo, ki gre v prid skupnosti? Krhkost (Fragile), ki jo upodablja, ni le lastnost njenih likov, temveč je diagnoza našega časa – časa, v katerem smo se v imenu absolutne individualne svobode odpovedali tistemu, kar nas dela zares ljudi: zmožnosti, da v drugem vidimo več kot le motnjo v svojem intimnem prostoru.